Zgodovina Ajdovščine in Šturij

Dvojčka z nasprotnih bregov Hublja

Kar poznamo danes kot mesto Ajdovščina, sta bili do prve svetovne vojne ločeni naselji, nastali v različnih obdobjih. Ajdovščina, ki leži na desnem bregu reke Hubelj, je naslednica prvotne rimske naselbine in poznejše utrdbe Castre. Nastanek Šturij na levem bregu pa sovpada z nastankom mogočne industrije ob Hublju pred nekaj stoletji. Do vojne in nove upravne razdelitve sta se naselji razvijali samostojno, imeli lastni občinski upravi in ležali v dveh različnih deželah. Hubelj je bila mejna reka, zato je Ajdovščina sodila v Goriško-Gradiščansko, Šturje pa v deželo Kranjsko.

Deželna meja med Goriško in Kranjsko na Hublju v letu 1910.

Na obeh straneh so živeli pretežno Slovenci, ki so v prvi polovici 19. stoletja začeli oblikovati narodno zavest. Bili so dejavni na kulturnem, izobraževalno-prosvetnem, socialnem in drugih področjih. Med seboj sta kraja pogosto tekmovala, kar so imeli na enem bregu, so hoteli imeti tudi na drugem. Vseeno pa so Ajdovci in Šturci stopili skupaj, ko je šlo za skupne cilje. Tak primer je bil denimo ob gradnji vipavske železnice, ko so se uprli predlogu, da proga obide Ajdovščino. 

Gasilcev pa ni bilo ...

Razlogov, da bi v Ajdovščini oziroma Šturjah oblikovali gasilsko službo, je bilo vse od nastanka industrijskih obratov, kot so fužine, papirnica, mlini, tovarna testenin, tovarna barvil, strojarna, pivovarna, mehanična predilnica itd., več kot dovolj. V predilnici je gorelo kar dvakrat in sicer v letih 1887 in 1904. Kmalu po drugem požaru pa je v Šturjah pogorela še »makaron-fabrik«, kot je napisal kronist iz kriškega samostana. Vendar nista ne Ajdovščina ne Šturje organizirali požarne obrambe niti v drugi polovici 19. stoletja, ko se je gasilstvo razmahnilo v drugih avstrijskih deželah, predvsem na osnovi krepitve slovenske narodne zavesti. Je razlog morda v tem, da je bilo bogastvo v rokah tujega kapitala, medtem ko so bili Šturci in Ajdovci povečini najemna delovna sila v industrijskih obratih, z izjemo nekaj premožnih trgovcev?

Četudi ta domneva drži, se je to pozneje spremenilo, saj ogenj ni izbiral in povzročil ogromno škode. Še posebej do leta 1925, ko so požare gasili dobrih 7 kilometrov oddaljeni vipavski gasilci in gasilci iz Gorice. Slednji so prišli na požarišče s konjsko vprego z vgrajeno parno črpalko. Strojnik pa je skrbel, da je bila ta ves čas »pod paro«, kar pomeni, da je metal polena na ogenj.

Spremembe po prvi svetovni vojni

Ajdovščina se je začela zlivati v eno mesto v času prve svetovne vojne. Zaradi bližine soške fronte je avstrijska vojska naselji obravnavala na način, ki je izničeval razlike. Povojna italijanska oblast pa je izpeljala tudi upravne spremembe, tako da je ukinila štursko občino in jo priključila ajdovski.